O psihoterapiji

Hodim vzdolž ulice.
In padem v globoko luknjo, ki
zija v pločniku.
Zgubljen sem … brez upanja.
Saj nisem sam kriv.
In celo večnost traja, preden najdem pot ven.

Spet grem po tisti ulici.
V pločniku zija globoka luknja.
Delam se, da je ne vidim.
In spet padem vanjo.
Ne morem verjeti, da sem spet tam.
Ampak saj nisem sam kriv.
In zopet traja celo večnost, preden pridem ven.

Spet grem po tisti ulici.
V pločniku zija globoka luknja.
Vidim jo.
In spet padem vanjo … kar iz navade.
Tokrat imam oči odprte,
vem, kje sem,
zdaj vem, da sem sam kriv.
Nemudoma pridem iz nje.

Spet grem po tisti ulici.
V pločniku zija globoka luknja
in jaz se ji izognem.

Zdaj hodim po drugi ulici.

~ Portia Nelson

Svetovanje ali psihoterapija

O svetovanju govorimo, ko se pri obravnavi osredotočamo na nek konkreten problem, situacijo, pri čemer ni glavni cilj osebnostna sprememba, ampak bolj mobilizacija, organizacija obstoječih resursov in zmožnosti za obvladovanje. Potreba po svetovanju se lahko pojavi npr. ob večjih spremembah, življenjskih prehodih ali pomembnih odločitvah.

Psihoterapevtski proces, širše od svetovalnega, podpira globlje spremembe psihične strukture. Osredotoča se na zdravljenje notranjih poškodb, zmanjševanje oz. nadomeščanje primanjkljajev, ter vzpodbujanje vsestranskega razvoja osebe.

O psihoterapiji

Psihoterapija je proces zdravljenja, spreminjanja in rasti, ki se dogaja v medosebnem prostoru klienta in terapevta in je podprt z uporabo psihoterapevtskih metod in tehnik. Temelji na dejstvu, da smo ljudje odnosna bitja, da se naša psihična struktura v veliki meri oblikuje in spreminja znotraj odnosov, pa hkrati na dejstvu, da smo zmožni spreminjanja in razvoja celo življenje. V svojem bistvu je psihoterapija korektivni odnos.

Delno gre za zdravljenje stanj, ki spadajo med duševne motnje, delno za soočanje in spreminjanje načinov doživljanja, čustvovanja, vedenja, ki ne sodijo med motnje, so pa za posameznika moteča oz. ga v življenju ovirajo. Pogosto gre za soočanje z življenjskimi situacijami, ki zaradi svoje kompleksnosti zahtevajo notranjo spremembo. Kot je rekel Einstein, nobenega problema ni mogoče rešiti na isti stopnji zavesti, kot je bil ustvarjen.

Ena glavnih nalog psihoterapije je pomoč osebi, da lahko spet “prevzame vajeti” nad svojim življenjem, se uresniči kot posameznik preko vlog in ciljev, ki so ji pomembni, ter živi svoje življenje smiselno. Podpira vsestranski razvoj in si prizadeva za svobodo, da lahko pod enakimi pogoji ravnamo drugače.

Kdaj k psihoterapevtu

Najpogostejše teme, s katerimi se v procesu psihoterapije ukvarjamo, so naslednje:

  • anksoiznost, panični napadi,
  • depresivnost,
  • travmatske izkušnje,
  • stres, izgorelost,
  • problemi psihosomatske narave,
  • obvladovanje jeze, agresije,
  • fizična, psihična, spolna zloraba,
  • težave pri postavljanju meja in zastopanju sebe,
  • problemi identitete,
  • slaba samopodoba, občutja manjvrednosti,
  • perfekcionizem, pretiran občutek odgovornosti,
  • pomanjkanje volje, motivacije, ciljev, občutek praznine,
  • problemi odvisnosti in soodvisnosti,
  • motnje hranjenja,
  • osebnostne motnje,
  • duhovnost in eksistencialna vprašanja,
  • problemi v partnerskih, družinskih odnosih,
  • žalovanje ob izgubi pomembnih oseb (smrt, ločitev),
  • izguba zdravja, družbene ali družinske vloge,
  • stiske, povezane z delovno situacijo in odnosi na delu, mobing

Za koga je primerna

Delam s polnoletnimi osebami, ki so dovolj stabilne, da so primerne za ambulantno obravnavo. Osebnostne spremembe so možne v kateremkoli življenjskem obdobju, zato navzgor ni starostne omejitve za vključitev v proces.

Psihoterapevtsko delo nasploh je primerno za ljudi, ki so usmerjeni v razvoj in si želijo globljega razumevanja sebe in sveta okrog sebe. Za uspešen psihoterapevtski proces je nujen pogoj tako motiviranost, kot dejavno sodelovanje v obravnavi.

Ni merilo zdravja to, da je človek prilagojen skrajno bolni družbi.
~ Krishnamurti